Z učenci različnih razredov smo se v času podaljšanega bivanja osredotočili na praznični čas in predvsem na to, kako ga kdo preživlja. Tematsko smo se usmerili predvsem na tiste skupine ljudi, ki so v prazničnem decembru sami, osamljeni. Pogovarjali smo se o ljudeh v bolnišnicah, o starejših ljudeh, ki živijo sami in pa o starostnikih, ki so v domovih za starejše.

Ker sodelujemo z bližnjim domom starostnikov, smo razmišljali, kako polepšati praznike starostnikom, ki bodo božič preživeli v domu za starejše, brez svojih bližnjih.

Ker je bila želja otrok, da tem babicam in dedkom prinesemo voščilo in smo na ta način njihovi »Božički«, smo ustvarjalne delavnice, kjer smo izdelovali voščilnice in pisali voščila, izvedli v času podaljšanega bivanja.

  1. decembra smo Vrečo dobri želja (vrečko z voščilnicami) predali babicam in dedkom v Domu starejših Ljutomer. Na prijetnem druženju s starostniki so učenci z veseljem pokramljali s stanovalci doma, se z njimi nasmejali in odgovarjali na vprašanja dedkov in babic.

Učenci so bili v samem projektu samoiniciativni in predvsem senzibilni na to, kako različno lahko različni ljudje preživijo praznike.

Velika skrb jim je bila to, ali bodo res vsi stanovalci doma, vse babice in vsi dedki, dobili po eno voščilnico. Zato smo izdelali 90 voščilnic in tako so zaposleni doma lahko na božični večer dali vsakemu stanovalci eno voščilo naših učencev.

Tekom projekta sem stremela k temu, da zadovoljimo večino smernicam/usmeritvam samega projekta:

  • vzpostavili smo pristne prijateljske odnose med mladimi in starejšimi in uživali v tem na obeh straneh: druženje ob predaji Vreče dobrih želja z voščilnicami;
  • pogovarjali smo se o tem, kako je, če človek zboli in o tem, kako se življenje odvija našim babicam in dedkom (se pravi o starosti in jeseni življenja).

V prvi vrsti pa je bilo vodilo, da je tako malo potrebno dati (npr. nasmeh, delček svojega časa, ročno izdelano voščilnico), ampak na drugi strani lahko ta majhen »dar« nekomu veliko pomeni.

Klavdija Žabot